Dr. Avguštin Stegenšek, se je rodil 7. julija 1875 v Tevčah pri Laškem. Starši so nadarjenega sina najprej poslali na gimnazijo v Celje, nato pa na dijaško semenišče v Mariboru. Po maturi, ki jo je opravil z odliko, se je vpisal na mariborsko bogoslovje. Na pobudo škofa Napotnika odšel na študij arheologije in umetnostne zgodovine v Rim. Po vrnitvi v domovino je dobil mesto suplenta za cerkveno zgodovino in patrologijo na bogoslovnem učiteljišču.
Stegenšek velja za pionirja raziskovanja slovenske sakralne umetnosti in umetnostne zgodovine ter začetnika naše spomeniške topografije. Zasnoval je načrt za popis vseh cerkva Lavantinske škofije. Izdal je dve topografiji: Dekanija Gornjegrajska (1905) in Konjiška dekanija (1909).
Bibliografija dr. Avguština Stegenška obsega preko 270 naslovov. Izdelal je številne skice in načrte sakralnih spomenikov, prerisal mnoge umetniške stvaritve in na steklene plošče posnel veliko fotografij.
PREDAVANJE arhitekta Janka Rožiča Laško / Prostost prostora
Prostor v slovenščini ni določen z mejo, plotom ali zidom, bistvo prostora, kakor govori že beseda sama je prostost ... Tudi večplastne stvari, ki niso enostavne, tako lahko postanejo in ostanejo preproste ...
Arhitekt, urbanist in esejist Janko Rožič bo predstavil posebne poglede in vpoglede na arhitekturo in naravo Laškega z okolico. Zgodovinsko jedro ima izvrstno lego ob Savinji pod pobočjem Huma, ki naselju in dolini daje prostorski pečat. Mogočna cerkev, nekoč sedež prafare, srednjeveški grad, ki je tudi meščanom nudil zavetje pred Turki in se še danes imenuje Tabor, graščine in trgi z ostalo prostorsko strukturo odstirajo tudi izjemno zgodovino.
Ritem tradicionalnemu razvoju sta stoletja dajali predvsem reka in cesta, modernizacijo, razvoj industrije in zdravilišča ter svetovljanski ritem mesta pa je omogočila železnica. S prepoznavanjem spregledanih prostorskih vrednot je v ustvarjalni napetosti med tradicijo in moderno, ki sta se v polpreteklem času prevečkrat izključevali, danes mogoče doseči novo sinergijo, ne samo za razvoj kulturnega turizma, temveč za ozaveščeno bivanje prebivalcev samih.
Skozi najsodobnejša spoznanja prostorske stroke se bo arhitekt dotaknil najstarejše modrosti umeščanja v prostor, ki so jo naši predniki s starimi mojstri skozi prostorske principe ves čas uglaševali z naravo. Niso oglaševali, temveč uglaševali, zato sledovi njihovega dela stojijo že stoletja in pričajo, da vsepovsod obstajajo sledi, skozi katere je skoraj vsak korak v prostoru prost, usmerjen in umerjen, podobno kot misel, ki odstira smisel.
